parallax background

Tomo Česen – INTERVJU

August 16, 2017
Vili Guček – INTERVJU
August 16, 2017
INTERVJU

Tomo Česen



Kot pionir organiziranega športnega plezanja imaš ogromno zaslug, da smo Slovenci zgodovinsko v svetovnem vrhu po razvitosti. Kako se spominjaš teh začetkov, ko je bilo treba vse postaviti na noge?

Seveda je za vsako tako stvar važnih več ljudi, ne moreš vsega delati sam. Meni osebno je bilo vse to v veliko veselje, drugače se tega sploh ne da delati. Nisem pa nikoli razmišljal, da bi imel kakšne zasluge. Ko si v tem, pač delaš na polno, ker ti je to v veselje. Zdaj je večji problem čas, saj imam tudi privatno življenje. Ne znam pa drugače preživljati časa kot s plezanjem v hribih in v resnici mi je vedno bolje.

Na začetku pa je organizacijski del trajal kar dolgo časa. Nekaj zgledov sem dobil pri Francozih, ker sem se veliko družil z njihovimi tekmovalci, čeprav so tam zadeve drugačne. Velike države drugače funkcionirajo. Ampak na lokalnem nivoju sem videl kako to deluje glede treningov in plezališč in podobnega specialnega dela. Slovenija pa je majhna in povezana skupnost, kar ima svoje pluse in minuse. Predvsem je treba včasih spremeniti miselnost. Pri nas je bil prvi tak večji korak organizacija tiste tekme v Ospu leta 1988, da se je sploh nekaj začelo, premaknilo. Nato pa je imela veliko zaslug Martina (Čufar op.p.). Ko imaš neke rezultate, se šport precej promovira, to pa potegne zraven tudi veliko drugih stvari.


Tudi tu si bil ti »prisiljen« delati korak naprej, biti pionir treningov pri nas…

Ja, za nazaj bi kdo rekel, da sem zabil veliko časa za neumnosti… ampak takrat mi je bilo fajn in zdaj nima smisla razpravljati o tem. Bilo mi je zanimivo, izziv in vprašanje, ali ti bo uspelo ali ne. To pa me je vedno motiviralo. Ampak treba je najprej imeti pogoje… recimo z Martino je to šlo. Ne moreš pa trenirati nekoga, iz katerega bo težko kaj. Martina je pa še danes nora na plezanje, kot je bila takrat. Sem vesel, da ji je uspelo in si ne lastim nekih velikih zaslug. Na koncu je športnik tisti, ki stopi v ospredje.

Se strinjam, da vsak športnik rabi trenerja. Kot športnik vidiš samo meter okrog sebe, nekdo drug pa lahko vidi zadeve širše in ti pomaga. Martina je ravno zato pomembna za naše plezanje, ker so drugi videli, da je nekdo iz te slovenske »vasi« lahko najboljši na svetu. Še posebej včasih smo to majhnost bolj občutili kot danes… Podobno je naredil Križaj pri smučanju. To ni tako nepomembno, da drugi dobijo neko prepričanje, da se da.


Kako si se lotil trenerstva?

Veliko je bilo eksperimentiranja, gledal sem, kako trenirajo zunaj, razmišljal. Treba je slediti končnemu cilju. Pri tekmovalnem plezanju je ta priti do vrha. Vse je treba podrediti temu. Danes je že več formul treniranja. Obstaja neka osnova, ostalo pa si moraš sam izmisliti. Poznati človeka, ga »pogruntati«, ugotoviti, kaj mora početi, da bo splezal na vrh. Ni vedno najboljši tisti, ki je najbolj močan.

Jaz sem sicer tekmoval samo na naših tekmah, na DP. V Bohinju sem bil drugi. V Idriji je bilo nekaj tekem, pa v Zagrebu na umetni steni… Prej sem tekmoval tudi v smučanju. Tako da sem poznal ta občutek tekme, kako je, ko prideš na štart in moraš nastopiti. Na začetku sem treninge povzel od mojih, veliko sem se pogovarjal tudi s tujci. Veliko časa sem preživel s Francozi, Francoisom Lombardom in še posebej Jibejem Triboutom. Ostalo smo pa eksperimentirali in še danes je to treba, iskati vedno nove načine, kako biti boljši, kako splezati do vrha.


Če se izkaže, da je 200 ljudi prispevalo v sklad, lahko rečemo, da bi vsi radi nekaj imeli, ne bi pa nič dali.

Od kod je potem prišla ideja za master v Kranju?

Ideja ni bila samo moja. Sem pa bil v tistem času zaposlen na športni zvezi Kranj. Direktor je bil odprt človek, slišal je za tekmo v Ospu in je rekel, da bi bilo dobro narediti nekaj takega v Kranju. Najprej je bil organiziran domači master in ker je bilo zanimivo za ljudi, se je vse skupaj preselilo na bazen. Ideja je bila dobra, bilo je poletje, veliko ljudi, super vzdušje. Jaz sem to tekmo naredil »za šiht«, če se tako izrazim. Problem je bilo prepričati plezalce, da pridejo v Slovenijo, ker niso ravno vedeli, kje to sploh je. Pri tem pa mi je spet veliko pomagal Tribout. Takrat sem veliko zahajal v južno Francijo in sem plezal z njim in njegovo takratno punco Corinne Labrunne. Sem oba naštimal, da sta prišla na tekmo in na koncu jih je bilo cel kup. Sem pa večinoma vse te ljudi poznal in sem jih lahko osebno povabil.

Naslednja stvar je bila pa svetovni pokal. Spet je bil nek nov izziv, »smo ali nismo«. Tako se je začelo. Da ga imamo 20 let so pa razlog tudi naši tekmovalci. Brez naših rezultatov bi se človek vprašal, zakaj to početi… za tujce? Ker biznisa s tem ni. Vprašanje, kako dolgo bo še tu zaključna tekma, sploh če bo po Tokiu plezanje ostalo olimpijski šport. Finančne zahteve bodo vse večje in ne vem, če jih bomo lahko lovili. Je pa res, da kandidatov tudi ni toliko. Komercialnim stenam se organizacija tekem niti ne izplača.


Potem si naredil tudi prvi slovenski plezalni vodnik. Kako je prišlo do tega?

Z Janezom Skokom, ki sem ga poznal že od prej, sva se o tem pogovarjala. Da bi bilo dobro, če se to naredi. Mislim, da je bil to njihov prvi vodnik. Jaz sem že prej imel sam zase nakracana ta plezališča, smeri in te stvari. Potem je trajalo še eno leto. Od tega sem pol leta vsak dan hodil po Sloveniji sem in tja, slikal, risal, govoril z lokalci o smereh, vse preveril. Vsako smer v vodniku sem videl. Ogromno smeri sem pa tudi splezal.


Na začetku ste smeri opremljali še na roke.

Ja, s Srečotom sva veliko vrtala na roke v Dovžanki. Vse težke smeri, desno od Mozartovih kroglic, so bile na začetku navrtane na roke. Takrat so bili tisti svedri čisto OK. Dobili smo kakšnega orodjarja, da je odžagal in zvrtal profil in to je bilo to. Potem je pa prišla mašina in pravi svedrovci. Meni je bilo to vedno super delati, še posebej za novo smer, no, pa tudi kasneje preopremiti smeri, ki jih nisem jaz naredil. Če bi imel več časa, bi to še vedno precej počel, mogoče zdaj bolj v hribih, ker drugih skal malo zmanjkuje.


Včasih je bilo popularno tudi klesati umetne grife.

Ni bilo ravno popularno, ni bil pa problem narediti. Danes to seveda ni v redu. OK, imaš smeri, kjer ni ničesar v 3-4 metrih, ostalo pa je bistveno lažje, recimo 6b, 6c. Tam ne vidim problem, da se kaj nalepi. Tudi za tekmo v Ospu sva s Srečotom klesala grife, tiste prve smeri v Babni. Saj smo vedeli, da ni tako fajn, ampak takrat je bil glavni interes tekma. Verjetno bi tudi danes moral narediti kaj podobnega, če bi hotel narediti dobro tekmo. Smo se pa tudi že takrat razburjali okrog tega. Sploh če je bila smer že splezana, pa si je kdo kje povečal kakšen grif…


Največ si vrtal na Gorenjskem, v Bohinjski Beli?

Ja, v Stari Beli imam samo eno smer, ostale so od Srečota, in sem jih jaz samo preopremil. Novo Belo pa sva naredila 50/50. Takrat je bilo super obdobje, veliko prostora v obeh Belah za smeri. Si vrgel štrik čez steno, se spustil čez novo smer in ni bilo treba nič popravljati. Ni bilo slabe skale, bilo je lepo razčlenjeno, smer je bila praktično narejena, samo še svedre si dal noter. Tam sem preživel veliko časa.


Problemov pa še ni bilo?

Ne, nobenega. Smo se pa vsi obnašali čisto normalno. Če sem prišel tja z avtom, sem šel najprej vprašat, če jim je to v redu. Ko smo plezali, se nismo drli, za to nismo videli razloga. Obnašali smo se normalno. Danes mi gre na živce, da sem v plezališču, ljudje pa se derejo eden čez drugega. Tudi tečajev v skali še ni bilo. Danes vse to dogajanje blizu hiš povzroča probleme. Normalno, kdo pa bi sedel na vrtu in poslušal to dretje? Nihče. Več ljudi pomeni več problemov.


Množičnost je v prihodnosti neizbežna. Lahko obnašanje toliko pripomore?

Sama množičnost je problem, ampak če se človek normalno obnaša, je problemov manj. Vsak naj si sam zamisli, da je tam njegova hiša. Pa pride nekdo in mu kar nekje parkira, mu hodi čez vrt. Naj se plezalci zamislijo o tem. Normalno je, če prideš nekam, da vprašaš, kje lahko pustiš avto, kje bi motilo… Na tak način nikoli nisem naletel na problem, tudi kasneje, ko so bili konflikti, sem vprašal ljudi in je bilo vedno OK.


Kakšno vlogo pa misliš, da ima pri vsem tem urejanju plezališč v naravi PZS ali KŠP?

Bomo videli, kako bo sklad deloval. Funkcija PZS je sicer v produciranju strokovnih kadrov, ki naj bi po društvih delovali prostovoljno, čeprav to malo peša. Zdaj lahko vsak odpre s.p. in dela kar hoče. To se potem tepe. Na eni strani neki ljudje skrbijo za plezalno infrastrukturo v naravi, za nastanek, obnovo in podobno. Kdor dela tečaje pa lahko sedi in čaka, da je vse narejeno, potem pa reče hvala in organizira tečaj za denar. Mogoče ne gre ravno za konflikt, je pa delo na plezališču gotovo tukaj podcenjeno…


V javnosti je popularno mnenje, da bi morala dati denar za opremljanje PZS.

PZS je velika inštitucija, težko je reči, za kaj naj bi vse dali. Tudi oni morajo potem nekje drugje vzeti. PZS preko Fundacije za šport tudi dobi nekaj denarja za ta namen, ni pa vse skupaj idealno, stvari za urediti pa je veliko. Naj se uporabniki kdaj tudi vprašajo, kaj bi še oni morali narediti. Če jaz hočem plezati v dvorani, moram plačati vstopnino. Logično - nekdo je moral zgraditi stavbo, steno, našraufati grife… in še vedno se je treba tudi tam obnašati po pravilih.

Zunaj je skala, plezališče, ampak je v bistvu isto. Nek naravni objekt za našo rekreacijo. Tam se pa nihče ne vpraša, če bi morali dati kaj zraven. Mlada generacija sploh ne razmišlja, kako je to nastalo… mogoče mislijo, da je bilo kar vedno tam. Včasih je tak tudi odnos ljudi: tole je za zamenjati, tamle je zanič navrtano, a boste kaj zrihtali… Pa kdo bo zrihtal? Ti dam vponko, pa jo nesi gor. Ljudje valijo odgovornost na drugega, vse morajo ostali narediti. Na ta način ne bomo rešili nič.


Opremljanje je že od nekdaj stvar individualnega entuziazma.

Ja, bolj na lokalnem področju, vsak dela za sebe. Če vidiš zanič vponko, poiščeš drugo in jo daš gor. Se pa potem zgodi, da ti jo kdo potem ukrade. Tudi med plezalci je nekaj totalno pokvarjenih ljudi. Kradejo. Lepo je, da se je plezanje razširilo, ampak 1% ljudi je takih kot povsod drugod. Tukaj je pomembna vzgoja, predvsem tista doma. Saj te ni treba učiti, kako se obnašati v plezališču. Mama in ata bi te morala naučiti, kako se obnaša sicer, pa tako delaš in je stvar rešena. Ampak danes tega ni, družben sistem je tak kot je, in to se začne že od šole naprej. Če ata prileti v šolo in tuli na učiteljico, je nekaj narobe. Na splošno se meni etični kodeks zdi preprost. In če te doma niso naučili odnosa do ljudi, ali pa kaj narediti, ko ti pade papirček iz žepa... če te tega niso naučili, potem ne vem. Ali kdo doma tudi vrže po kuhinji pločevinko piva na tla? Recimo, vidim v hribih, da si človek pločevinko piva prinese gor in spije, ko je pa 10x lažja je pa ne more nesti tudi dol. Smetenje ni stvar debate. To je treba otroke naučiti, tako je in pika. In kdor je vzgojen, obnašanje ni problem.


Nekaj odgovornosti je vseeno tudi na inštruktorjih plezanja.

Ja, se strinjam. Vzgoja je veliko, ampak tudi kasneje se lahko pove, kako se obnašati. Ni pa to neka zahtevna reč. Važno je pa tudi, kako sami delajo stvari. Zgledi so pomembni.


Verjameš, da bodo ljudje reagirali, dali prostovoljne prispevke za vzdrževanje? Da se bo vzpostavila neka odgovornost uporabnikov.

Jaz upam, da se tega vsak zaveda. Verjamem v to, da mu pa tistih par evrov ne bo težko dati. A vprašanje je, koliko bo teh ljudi. Če ne drugega bomo z uvedbo sklada vsaj ugotovili, koliko nam je res do tega. Če se izkaže, da je 200 ljudi prispevalo v sklad, lahko rečemo, da bi vsi radi nekaj imeli, ne bi pa nič dali. Če ne drugega, bomo vsaj to ugotovili. Zato bi jaz objavil ljudi, ki so kaj dali. Da se tudi vidi, kdo ni. Verjamem, da se na splošno ljudem ne da ravno veliko. Kdor pozna plezanje, tudi ve, od kod je to prišlo, da jim je bilo to podarjeno. Ostale je pa treba naučiti. Upam, da bodo plezalne šole, ta komercialni del, na primer, dvignile šolnino za 10 €, za prispevek v plezališča. Bi bilo čisto fer in tudi dober zgled.


Bo za naprej večji zalogaj olimpijada ali problematika rekreativcev v naravi?

To drugo gotovo. Olimpijada je stvar denarja, ve se, kako se tekma naredi. OK, imaš dodaten program, šov, ampak to znajo narediti. Edina ovira je mogoče denar. Lahko gledam skozi to, da sem organiziral tekme za svetovni pokal, to je podobno. Pri drugih dejavnostih pa ne gre samo za denar, odvisen si tudi od ljudi, vsega se ne da kontrolirati. To je večji zalogaj.

Upam, da se ne bo tekmovalni šport bistveno spremenil, ker bo prišel na olimpijske igre, dolgoročno. Ni pa problem, da je komercialen, tudi tu je potreben entuziazem. Rekreativni del pa naj bo vseeno svobodna dejavnost, brez preveč omejevanja. Jasno, morda kdaj pridemo do tega, da vse skupaj ne bo fajn. V dvorani je lahko regulirati, koliko ljudi pleza, narediš lahko drugačen urnik. Zunaj pa ni tako. Plezalcev bo vse več, tudi s tečaji. Stari nismo nehali, dotok mladih je kar velik, najprej na tekme, potem pa pridejo v skalo. In skal je toliko kot jih je. Tu bo problem, pa še ne vem, kako se bo izšlo. Gotovo bo težje regulirati.


Za konec se vrniva še k tebi osebno. Koliko še plezaš in kje?

Veliko plezam, več kot prej. Povsod, od dvorane do plezališč in hribov. Največ časa preživim v hribih. Zdaj, ko sem v Ljubljani, pa hodim tudi v PCL.


Najljubše plezališče v Sloveniji?

Dovžanka je to zame še vedno. Jaz tam plezam 40 let, tam sem bil v živo, ko sta prišla na obisk Američana. Tomazin in Bergant sta šla leta 1978 plezat v Ameriko, Američana Wiggins in Green pa sta potem prišla nazaj sem, na izmenjavo. To se mi zdi eden od najbolj pomembnih dogodkov pri nas, da sta ta dva prišla sem in pokazala, da smo neumni, ko mislimo, da se nekaj ne da. Onadva sta prišla, neobremenjena, in rekla: No, kje je tista smer, ki je ne morete splezati? Pa sta splezala Ta levo in Ta težko, mi pa smo gledali z odprtimi usti… Čez 14 dni smo jih pa splezali še sami. Prej nisi nič mogel, potem pa nekdo pride in ti pokaže, da se da.

Zato mi je tam gor super. Tam je že okolje fajn, sedeti na vrhu skale, gledati v dolino, drevesa so, nikjer nobene hiše, vodo poslušaš… pa tudi ni veliko obiska. Za veliko ljudi so važne številke pri smeri, tam pa so včasih malo neprijazne, se moraš kar potrudit za ocene. Ampak tak način plezanja je bil takrat in meni se ocene zdijo čisto korektne. Kasneje je prišla inflacija ocen, ampak Dovžanka tega nima. Ni to turizem, kot na Kalymnosu.


Kaj pa najljubša smer?

Nimam nobene, nekaterih se sploh ne spomnim. Najbolj mi je pa dala vetra Samsara – tam sem na vrhu padel vsaj 30x. Do gor mi je bilo še OK, in tam je neka špranja, kjer moji prsti niso šli noter… meni se je zdela zelo težka. Martina pa je tam noge spustila. Jaz sem tam porabil kup vztrajnosti preden sem jo splezal. Ko sem spet padel, sem se že med padcem smejal…


Sem mislil, da boš omenil solo vzpon v Ženski za nagrado (8a). Bi to s takratno formo ponovil tudi danes?

Bi, tudi danes še kaj splezam sam. Meni je bilo to vedno OK, saj se sliši malo noro. Ampak to ni bila neka prva taka smer zame. Tega občutka, kako reagiraš v podobni situaciji, se moraš naučiti, imeti moraš kilometrino, drugače se boš ubil. To je treba poudariti, da ne bi kdo mislil, da je to kar mimogrede. Tudi posnetka nisem nikoli želel razširjati. Tega občutka sem se učil od 15. leta, ko sem začel plezati. Že prvo leto v Paklenici sem šel na skrivaj plezati sam, smer ki je sicer čisto preprosta, ampak ko si sam, je vse drugače, kot ko je nekdo zraven in ko si privezan na štrik. Ampak to se počasi učiš. Če ne znaš mirno plezati in zapaničariš, pač nisi za to. Pri Ženski sploh nisem razmišljal, da ne bi bil siguren. Že 7c smeri sem gotovo soliral 20, takih in drugačnih. Ene so na sigurno, grifi so prav obrnjeni, veš ali ga lahko držiš ali ne. So pa tudi smeri, ki so manj sigurne… Meni je to še vedno dobro, samo ne tako težko. Tudi danes, če splezam kaj sam, se enako pripravljam, kot sem se tam, mogoče samo ne tako dolgo. Ampak povsod, kjer delaš stvari z levo roko, ti bo nekaj sfalilo.