“Vrv okrog pasu in gremo!”
Akcija Tečajniških 5€
September 19, 2018
Plezališča niso samovzdrževalni športni objekti
October 17, 2018"Vrv okrog pasu in gremo!"
Naša dediščina je naša skrb
Marta Krejan Čokl
"Pa dobro, a res ne morejo dat' ene vponke v štant!?" robanti Miha na vrhu smeri v plezališču, ko se mora prevezati.
"A teh smeri res nobeden ne čisti, glej, kake so!" se pritožuje Simona med plezanjem smeri v nekem drugem plezališču.
V tretjem Mateja skrbi za druge plezalce: "Ta svedrov'c je čisto zanič, se bo še kdo ubil tule …"
Pogovor o neurejenosti in nesprejemljivi neopremljenosti plezališč se včasih nadaljuje še potem ob pivu, ampak Miha navadno takoj, ko pospravi tako nove kot stare (ki so še čisto dobri, ampak z novimi bo zagotovo preplezal "kak plus" več) plezalnike v svojo novo torbo, narejeno posebej za prenašanje plezalne opreme v plezališča, pozabi, da bi bilo treba v tisto sidrišče namestiti vponko in da bi bilo pametno, da to pove skrbnikom plezalnega vrtca. In niti na misel mu ne pride, da bi mogoče tam pustil eno od svojih sedmih vponk z matico, saj gre vendar za njegove vponke. Simona ne pomisli na to, da bi smer, ki je polna prahu in mahu med naslednjim obiskom plezališča mimogrede še malo očistila, saj to vendar ni njeno delo, tistih ovojev od energijskih ploščic, ki ležijo pri klopci pod steno, pa tudi ne bo pobrala, saj niso njeni. Prezaposleni vodja poslovne enote velikega podjetja Matej svojega prostega časa že ne bo tratil za to, da bi se o dvomljivih svedrovcih pogovoril s predstavniki kluba, ki skrbi za plezališče.
Imena so seveda izmišljena, situacije pa žal niso, in še te zgolj karikirajo prepogosto skrajno nespoštljiv odnos do športnih objektov, kar so tudi "plezalni vrtci", in s tem posledično do ljudi, ki so jih opremili, uredili in po najboljših močeh skrbijo zanje, ter do narave, v kateri smo, odkar smo se tako zelo strašno "civilizirali", zgolj gostje. Ta naša civiliziranost se je skupaj z občutkom hvaležnosti za tisto, kar nam je dal nekdo drug, in dolžnosti, da za to, kar nam je podarjeno, tudi skrbimo, skoncentrirala v ozkogledno miselnost z neutemeljenimi pričakovanji in zahtevami, z neupravičeno kritičnostjo do drugih in skoraj popolno nekritičnostjo do sebe. Tako kot pri mnogo drugih stvareh v življenju …
Revija Planinski vestnik
Vse pet člankov, ki se navezujejo na Projekt OSP bomo objavili na naši strani. Oglejte si še ostale zapise
Ampak tako kot pri drugih stvareh v življenju se tudi med plezalci najdejo taki, ki imajo cilje in energijo, da jih dosežejo, ne glede na to, kako oddaljeni so. Projekt OSP (opremimo slovenska plezališča) je rezultat miselnosti in dejavnosti plezalcev, ki se zavedajo pomena dediščine, ki niti ni tako zelo stara (pri nas se je športno plezanje začelo razvijati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja), je pa zaradi svoje specifičnosti in popularnosti postala ogrožena. Mogoče to zveni paradoksalno, saj je opremljenih plezališč vedno več, vendar težava ni v njihovi količini, ampak v njihovi kakovosti, vzdrževanosti, urejenosti in našem odnosu do njih ter do vsega, kar je povezano z njimi. Ravno to pa je vodilo plezalcev, ki Miha, Simono in Mateja s Projektom OSP upravičeno in hvalevredno nagovarjajo k sodelovanju: "Skalne stene so naše bogastvo, naše igrišče, in ker je naša plezalska skupnost vsak dan večja, se moramo zavedati vpliva, ki ga puščamo na plezališčih in v njihovi okolici. V naravi, pri ljudeh, na opremi v smereh. Zagotoviti moramo, da je naš vpliv na koncu pozitiven, viden samo v opremljenih smereh in prijaznem pozdravu domačinov. Pri Projektu OSP sodelujemo sami predani plezalci, ki želimo plezališča ohraniti varna, dostopna in urejena in smo v ta namen sprejeli Zavezo za plezališča."
Pred približno šestdesetimi leti so alpinisti v naših, zdaj najbolj znanih plezališčih zabili prve kline. Za trening. Plezali so v čevljih, vrv so si navezali okoli pasu, vsi niso imeli niti čelad. Alpinista Iztok Tomazin in Borut Bergant sta konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja prišla iz Amerike z novimi plezalnimi spoznanji in znanji, a še vedno brez plezalnih copat. Slovenski plezalci in plezalke so ta znanja kmalu usvojili, počasi so prišli tudi do plezalnih copat in postali so del elite najboljših športnih plezalcev na svetu. Vzporedno s tem pa so začeli plezališča opremljati s svedrovci, s čimer so odprli pot športnemu plezanju in množicam plezalcev, ki se večajo. Pot je z leti postala prava avtocesta, od Miha, Simone in Mateja pa je odvisno, kako vzdrževana in varna je in bo.
"Na začetku osemdesetih let so bile smeri v Dovžanki večinoma opremljene s svedrovci, navrtanimi ročno. Prvi prosti vzpon v Ta težki, ki sta ga opravila Američana, je bil opravljen, ko še ni bilo svedrovcev."
