Plezališča niso samovzdrževalni športni objekti
“Vrv okrog pasu in gremo!”
October 16, 2018
Zgodovina in težave opremljanja plezališč
November 4, 2018Preopremljanje plezališč
Plezališča niso samovzdrževalni športni objekti
Jurij Ravnik
Skalno plezanje je v modernem kapitalističnem svetu za marsikaterega urbanega rekreativca anomalija. Razen stroškov s prevozom in osebno opremo je rekreacija povsod zastonj, čeprav se za razliko od mnogih dejavnosti v naravi dogaja na urejenem naravnem poligonu, za katerega je treba redno in odgovorno skrbeti. Pustimo ob strani ureditev dostopnih poti in okolice – čeprav je pomembna, jo lahko rešimo z enim poštenim delovnim koncem tedna s prostovoljci, pa tudi vzdrževanje ni tako težavno.
Nekaj popolnoma drugega je opremljanje in preopremljanje smeri. Že oprema ni poceni, najprej osebna opremljevalčeva (od vrvi, statikov, vrtalnika do kladiv in podobnega) potem pa so tu še svedrovci in sidrišča. Čeprav jih veliko sofinancira Fundacija za šport, je od uporabnikov sten precej cinično, če zato odmahnejo z roko, češ saj jih plača država. Prvič, marsikateri sveder ali štant je prišel in še vedno pride iz lastnega žepa opremljevalca. In drugič, tu so še drugi stroški, povezani z opremljanjem: prevoz, hrana in porabljen čas. Delo je težavno in praviloma ni plačano (ali pa gre za simboličen drobiž) – čeprav bi za fizično delo na višini, za katero je potrebno specializirano znanje, lahko marsikje dobili kar lepo urno postavko.
Jurij Ravnik
Tehnični vodja Sklada
In ne le to. Opremljevalec s seboj nosi tudi odgovornost, da bo opremil predvsem varno pa tudi lepo smer, ki bo dostopna čim večjemu profilu ljudi. Kdo je tako nor, da bi speljal vse to in povrhu vse skupaj delal praktično zastonj? Le pravi zanesenjaki, ki v praznem delu stene vidijo neko čarobno, poetično zaporedje gibov in si želijo, da se zanje in vse ostale iz zasnove, ideje, prelevi v neki realen izziv. In tako po več urah dela in napornega čiščenja dobimo novo linijo, v kateri plezajo še nadaljnje generacije. Koliko vsega je šele treba za manjše plezališče ali plezalno območje …
Vendarle je pri vsem skupaj prisoten užitek v ustvarjanju nečesa novega, in to je zadosten razlog, da je po Sloveniji nastalo toliko izjemnih plezališč in smeri. Lahko se le poklonimo in zahvalimo preteklim opremljevalcem, ki so v starih časih v skalo pogosto vrtali še ročno. Žal pa ta oprema ni večna in obremenjen štant na vrhu priljubljene smeri se lahko obrabi precej hitro. Vzdrževanje in preopremljanje pa sta seveda tudi manj priljubljeni, manj ustvarjalni in zabavni dejavnosti in ju je skoraj mogoče primerjati z obrtništvom, čeprav nista nič manj pomembni ali nujni – celo vse bolj! Tudi časi se spreminjajo. Lepo je, da danes lahko pleza vsak, ki ima to željo, a mnoge smeri, čeprav lepe in lahke, so prišle izpod rok drznih alpinistov in niso primerno varne za začetnike, kaj šele otroke. Marsikatera pozabljena klasika bi se z boljšo opremo lahko revitalizirala za vso plezalno skupnost.
Delo je težavno in praviloma ni plačano (ali pa gre za simboličen drobiž) – čeprav bi za fizično delo na višini, za katero je potrebno specializirano znanje, lahko marsikje dobili kar lepo urno postavko.
Revija Planinski vestnik
Vse pet člankov, ki se navezujejo na Projekt OSP bomo objavili na naši strani. Oglejte si še ostale zapise
To je le nekaj razlogov, zaradi katerih se je rodil Sklad slovenskih plezališč. Vsi, ki pri njem sodelujemo, verjamemo, da je plezalna skupnost dovolj zrela, da začne sama skrbeti za naravna plezališča – konec koncev so naša. Trudili se bomo, da bodo opremljevalci za svoje delo dobili vsaj nekoliko bolj pošteno plačilo in da "hvala", ki ga že tako preredko slišijo, ne bo le prazna gesta.
V plezalnem svetu, ki je postal izjemno priljubljen, lahko mnogi od tega (celo kar dobro) živijo. Opremljevalci, ki aktivno skrbijo za infrastrukturo, ki jo uporablja največja masa ljudi, pa so tu globoko zadnji. Ko greste v plezalni center, plačate vstopnino vsakič, ko ga obiščete. Ta neposredno skrbi, da imate na voljo urejene, lepe in varne smeri. A vsega tega in še več ste deležni tudi v plezališču – zastonj in ves čas. O donaciji v sklad vam niti ni treba razmišljati kot o "prostovoljni vstopnini", ampak prej kot o vložku v nujno potrebno vzdrževanje nečesa, kar vam je že tako ali tako na voljo – le da bo šel ta vložek v roke strokovno usposobljenega človeka, ki bo to delo opravil za vas. Prav tako kot morate doma občasno poklicati vodovodnega inštalaterja, električarja ali koga drugega, da vam kaj zamenja ali popravi. Nič ni večno.
Tu ne gre za velike denarje – nekajkrat letno lahko donirate zgolj strošek enkratne vstopnine v plezalni center ali večerje po plezanju – nekaj, kar je za vse samoumevno – in že to bi ob masi plezalcev, ki jo na lep dan vidimo v priljubljenem plezališču, moralo biti več kot dovolj. Sprenevedanje, da vam ni bilo treba plačevati do zdaj, da naj za to poskrbijo Planinska zveza ali lokalni klubi (ki niso niti lastniki plezališč niti nimajo od njih prihodkov ali jurisdikcije), da bodo že dali drugi, saj plezajo več kot vi, in podobno, je absolutno vaša pravica. Plezališča bodo ostala brezplačna ne glede na vašo filozofijo glede donacij in upamo, da bodo v vsakem primeru bolj urejena in vzdrževana kot kdaj koli prej. Predvsem zato, ker se bo našlo dovolj plezalcev, ki bodo naravna plezališča videli kot naše skupno dobro in odgovornost, izdelek ene plezalske družine, za katero skrbimo vsi, kolikor je v naši moči, in jo trajnostno razvijamo.
Ker nam dajejo toliko lepih trenutkov in ker bi radi, da jih tudi tisti, ki pridejo za nami, najdejo v takem stanju, da jih bodo znali ceniti in uporabljati. Mi smo tisti, ki moramo vse te želje spremeniti v resničnost. Vsi mi – alpinisti, bolderaši, športni plezalci, stari in mladi, izkušeni in začetniki. Arogantno je pričakovati, da bodo stvari namesto nas uredili drugi. In – oprostite izrazu – tudi neumno. Kajti ne poskrbeti za nekaj, kar imaš rad, kar bi rad ohranil in izboljšal, je milo rečeno pljuvanje v lastno skledo. In zakaj? Zaradi skepse v birokracijo in institucije? Zaradi občutka, da nam vse to tako in tako pripada? Se bo res toliko bolj prileglo še eno pivo več po celodnevnem plezanju?
Arogantno je pričakovati, da bodo stvari namesto nas uredili drugi. In – oprostite izrazu – tudi neumno. Kajti ne poskrbeti za nekaj, kar imaš rad, kar bi rad ohranil in izboljšal, je milo rečeno pljuvanje v lastno skledo.
