Jeseni 1985 sem se vpisal v alpinistično šolo v Celju. Že tisto jesen smo imeli vaje v plezalnem vrtcu, kakor so se takrat imenovale vse skale, kjer so alpinisti predvsem trenirali osnovno vrvno tehniko ter osnove gibanja v skali. Za celjske alpiniste so to še danes Tremerje. Nekaj smer'c, ki so bile opremljene s klini, sem hitro zmogel, tako da sem že gledal dalje. Na desni je stena bolj strma in ''ta boljši'' so plezali tam. Ker ni bilo nič opremljeno, so plezali z varovanjem od zgoraj. Uh, kako so mi zrasla krila, ko sem bil kar uspešen tudi tam. Pozimi sem že nekaj treniral in spomladi 1986 smo se s prijateljema odpravili do Kotečnika. Zaradi pogleda nanj z mojega hriba Maliča in iz bratovih pripovedovanj sem vedel, da je tam veliko skal. Tako smo prvič plezali na območju današnjega Trapeza. Varovali smo se z vrvjo za vezanje krme na voz, ki smo jo napeljali okrog drevesa in potem plezali z varovanjem od zgoraj. Ker sem kazal kar nekaj volje in talenta, so me celjski fantje tisto pomlad vzeli s sabo v Črni Kal. Tam je že bilo nekaj opremljenih smeri in to je bil takrat prvi nekoliko bolj opremljen plezalni vrtec.

Razvoj Kotečnika je sovpadal z začetki opremljanja smeri v Ospu (državno prvenstvo leta 1988), Vipavski Beli, Dovžanovi soteski, Bohinjski Beli, Bohinju in še kje. Seveda je težko reči, da je bilo to sistematično opremljanje, večinoma je šlo za ambicije po plezanju v čedalje težjih smereh.

Franček, ki je zelo sistematično obdeloval alpske stene, pa se je podobno lotil tudi Kotečnika. Tako sva naredila smeri povsod, kjer se je to z razpoložljivimi sredstvi sploh dalo. Podobno sta na našem koncu nastajala še Slomnik in Sopota. Tisto leto sem plezal tudi v Dovžanovi soteski, kjer je bil eden glavnih pobudnikov za nastanek težkih smeri Srečo Rehberger. Srečo je navrtal tudi precej težkih smeri v Bohinjski Beli. V Vipavski Beli je urejanje smeri začel Marko Fabčič, težje pa je prvi preplezal Tadej Slabe.

Leta 1990 sem dal pobudo, da se slabo opremljene smeri v Kotečniku opremijo s svedrovci. To je leto Kotečnik začel opremljati s svedrovci tudi Vili Guček in do leta 1993 nama je uspelo z ekspanzijskimi svedrovci sistematično preopremiti vse slabo opremljene smeri in narediti veliko novih, za tiste čase odlično opremljenih smeri. Po letu 1989 so začele nastajati smeri v Mišji peči, ki je bila za razvoj športnega plezanja pri nas izjemnega pomena. Tudi tu je bil s svojim prispevkom najprej v ospredju Srečo Rehberger, a z zares sistematičnim opremljanjem plezališč se je verjetno prvi začel ukvarjati Vili Guček. Leta 1995 je na takšen način s kolegi opremil plezališče Pod Reško planino, in to prvič z lepljenimi svedrovci.

Sistematično opremljanje oz. preopremljanje pomeni, da so pregledane vse možne logične linije v steni, sledijo pozicijski svedrovci, da se opremljevalec obdrži v steni in pregleda možnost vzpona, očisti, kar je treba, nato določi položaje svedrovcev, navrta luknje zanje in smer opremi z ekspanzijskimi ali lepljenimi svedrovci.

Sistematično preopremljanje z lepljenimi svedrovci, ki jih je sofinancirala Komisija za športno plezanje (za to pridobi namenska sredstva Fundacije za šport), se je začelo okrog leta 2000. Prva takšna akcija preopremljanja je bila v Črnem Kalu. Po letu 2000 je svoje izjemno delo začela Betka Galičič. Verjetno najprej v Ospu, nato pa v gorenjskih plezališčih. Vsa preopremljanja je opravila sistematično z lepljenimi svedrovci.

Leta 2003 sem v Kotečniku začel sistematično delati tudi sam. Najprej sem uredil Pisani svet, na novo dodal Dolino miru in Volka, naslednje leto pa uredil največji sektor Kačo. S starimi svedrovci je opremljena le še peščica smeri.

Leta 2004 sta sistematično nastali še dve veliki plezališči, Renke avtorja Vilija Gučka in "moja" Korošica. Betka Galičič je v letih od 2004 do 2010 uredila Črni Kal, Osp, Vipavsko Belo in še marsikaj.

Leta 2009 sem začel sistematično urejati še eno večje plezališče, in sicer Čreto, naslednje leto pa smo jih začeli opremljati kar na izobraževanjih za opremljevalce smeri, ki jih organizira Komisija za športno plezanje (KŠP). Po delih, če so bila velika plezališča, ali kar cela, če so bila manjša. Na ta način smo lahko naredili res veliko. Od takrat naprej do lani so bili pod vodstvom izkušenih starejših opremljevalcev, ki smo vodili seminarje (Vili Guček, Betka Galičič, Miha Golob in Albin Simonič), opremljeni Slomnik, levi del Trapeza v Kotečniku, kar nekaj posameznih smeri v različnih sektorjih Kotečnika, začetki večine sektorjev na Čreti, celoten Tečajniški sektor v tem plezališču, Sopota in zadnji lani septembra sektor Nad hišo v Kotečniku.

Ob vse večjem številu plezališč in predvsem velikem naraščanju števila plezalcev so se kmalu začele kazati težave. Ko sem se leta 1989 z mopedom pripeljal do najvišje ležeče kmetije pod stenami Kotečnika, po domače pri Osojniku, sva se z gospodarjem prav prijazno pomenkovala o tem, da je tu veliko sten in da bomo malo poskusili plezati v njih. Gospod je bil prav navdušen. Čez kakšno leto so se plezalci pripeljali z avtom do kmetije in že sva se pogovarjala, da mu bodo razrili cesto, ker ne znajo voziti po strmem makadamu. Dogovorila sva se, da bomo postavili tablo z opozorilom, naj se plezalci ne vozijo dlje od konca asfalta. V nekaj letih je bilo že toliko obiska, da je bil v največjih konicah ovinek ob koncu asfalta popolnoma zatrpan z avtomobili in Osojnik ni mogel pripeljati krme mimo njih. Seveda se marsikdo ni držal dogovora, da se ne vozi po makadamu, zato je bila zasebna cesta razrita. Tako smo se k Osojniku na reševanje težav s cesto in z dostopno potjo odpravili kot delegacija KŠP. Tomo Česen se vedno rad spomni, da je moral v dobro našega plezanja spiti fajn šilce, da smo se z Osojnikom dogovorili, kako bomo naprej. A nekateri plezalci so kljub vsem našim dogovorom še naprej hodili mimo kmetije, čeprav smo naredili dve poti, ki sta vodili drugje. Osojniku pa je nekoč celo "zmanjkal" eden od mladičev njegovih luštnih jazbečarjev. Ni čudno, da me je včasih pričakal nasršen kot hudir. Saj sva vedno vse zgladila, a vseeno, če bi se plezalci držali dogovorjenih pravil, ne bi bilo težav, saj so bili ljudje pripravljeni na pogovor in reševanje težav.

Nekaj let pozneje sem "našel" izjemen naravni habitat Kanjon blizu Laškega. Plezalsko ga je našel že Franček Knez, ki je opremil nekaj "lažjih" smeri. Po sredini soteske teče potok, po dnu so balvani, poraščeni z mahovi, tam je polno živali, ki živijo samo ob potočkih. Brežine potoka so spomladi polne rož. Prava idila, ki se je s prisotnostjo večjega števila ljudi popolnoma spremenila. Na to sem opozarjal vse, ki so bili kdaj z mano tam, a ni kaj dosti pomagalo. Danes so po tleh pod stenami ogorki, pepelnik, baraka sredi brežin, kjer so rasle rože in poleti zimzelen. Stene so oguljene celo tam, kjer sploh ni zanimivo za plezanje, pod njimi pa razmetane pene za varovanje pri balvanskem plezanju. Naravna idila je izginila. Plezališče, ki je po moji oceni primerno le za lokalne okvire in odgovorne ljudi, ki znajo ohraniti prvobitnost narave, je popolnoma drugačno kot takrat, ko sem ga odkril.

Nima smisla razpredati o mnogih drugih težavah, ki jih s sabo prinesejo neodgovorni plezalci, saj se že iz teh dveh primerov lahko ogromno naučimo. Kot prvo vsekakor to, da je treba k opremljanju plezališč res pristopiti sistematično. Če v verigi vseh nujnih elementov, ki so potrebni, da je plezališče umeščeno v neko okolje, ni vseh členov, ga nima smisla opremljati. Začne se seveda s samo steno. Najprej so potrebni dogovori z lastniki zemljišč in dovoljenje, da smemo steno sploh uporabljati za plezanje. Potrebno je naravovarstveno mnenje. Sledijo dostopne poti in dogovori, kje jih lahko speljemo, dogovori glede parkiranja in tudi premislek, kam bodo obiskovalci hodili na nujno potrebo. Ko imamo dovoljenja in načrt o tej nujni infrastrukturi, se je smiselno lotiti sistematičnega opremljanja smeri po vseh današnjih standardih.