Vili Guček

Vili Guček je legenda slovenskega plezanja, ki je oral ledino na vseh področjih že od samega začetka v osemdesetih. Pa ne samo kot avtor številnih smeri od Primorske do rodnega Trbovlja. Bil je tudi med našimi najvidnejšimi tekmovalci, ko se je tekmovalo še v skali, pa tudi kasneje v svetovnem pokalu. Ljubezen do plezanja in pomanjkanje kvalitetnih smeri sta ga kmalu dobesedno »prisilila«, da je postal tudi eden glavnih opremljevalcev pri nas, na vzhodnem delu Slovenije in na Hrvaškem zaslužen kar za celotna plezališča. Tudi kot inštruktor in vodja mnogih tečajev je skrbel, da se je strast do plezanja širila na mlajše generacije. Njegov preudaren, miren in nekonflikten pogled na vse plati našega športa pa je najlepše zaživel v priročniku Prvi koraki v svet vertikale, ki po kvaliteti gotovo sodi v sam vrh podobnih priročnikov tudi v svetovnem merilu. Poleg skalnega plezanja je Vili rad prijel tudi za cepine in se preizkusil na ledu in v drytoolingu, ob tem, da se službeno ukvarja z otroki s posebnimi potrebami in že desetletja aktivno igra v folk rock skupini Hiša. Za tako markantno in zanimivo osebo je vedno na voljo premalo prostora, zato smo se v pogovoru osredotočili pretežno na opremljanje smeri – področje, ki se tiče prav vseh skalnih plezalcev, čeprav ga ti premalo poznajo.

Mene je učitelj tehnike, Bojan Pajk, ko sem bil star 12 let, povabil v alpinistično šolo. En četrtek je bil, 1978. leta, malo po tistem, ko je zasavski odsek šel na Grenlandijo. Spomnim se fotk, tiste beline, šotorčkov Toper ... potem je potovala še oprema čez roke: puhasta spalka, vrvi, klini ... in sem bil zasvojen. Na ferajnu je bil z gorniki tak čist svet. Vsak teden sem hodil tja in tisti izpiti so mi bili bolj pomembni kot šola. Takrat smo se učili še mnogo drugih stvari, o rožah, meteorologiji, prehrani.

Že 1979 sem potem šel na Kamniško sedlo, v desni steber Brane. Prvi pravi stik s športnim plezanjem je bil bolj prosto plezanje, najprej smo za to izvedeli, ko sta prišla Ajax Greene in Earl Wiggins v Dovžanko, kasneje pa smo šli še v Chamonix na Mont Blanc in tam sem videl fotko, kjer sta na eni ploščadi, vsak na svoji strani, Berhault in Edlinger, v špagi, oba dolgolasa, Berhault je imel kimono, ki se je takrat nosil. Bil sem takoj navdušen. Šivali smo vrečke za okrog pasu, trenirali doma na zidu, na neometani garaži iskali bolder probleme, plezali po škarpah, za hišo... kot kasneje na Šancah in Rimcu.

Veliko smo trenirali za proste ponovitve teh klasik, kot je Perčičev steber, Lahova, Pasja plata v Vežici ... Na tisto tekmo smo šli s Cvetom Jagodicem, Metodom Škarjo, mislim da je bil tudi Tedi (Slabe op.p.). Tam sem videl Güllicha, Moffata, Raboutouja, Glowacza ... kako kampirajo na travniku pod steno Parete dei Militi, pijejo in plezajo. Tekma je trajala tri dni, vsi smo dobili majice. Smeri so bile v naravi, omejene s trakovi, gotovo so bili tudi grifi kaj prirejeni. Prvi dan mi je še šlo, na koncu pa smo bili okrog 30. mesta. Takrat sem popolnoma padel not in tudi videl, kaj mi še manjka.

Pred tem je bil leta 1986 še Marjan v Splitu, ampak takrat sem bil v vojski, eno uro stran v Mostarju. Treniral sem na polno, ker so rekli, da bom lahko šel, ampak se potem ni izšlo. V Ospu je bila pa prva tekma v Sloveniji. Tam so merili vzpone od črte do centimetra natančno in smo na koncu po navadi skakali. Finale je bil Pariz-Dakar, prišli smo nekje do težkega dela na sredini. Ko je bilo težko in si videl da bo konec, pa si pač naredil, kar se je dalo: ali si šel v strehi kar z nogo čim višje, ali pa si skočil in z magnezijem naredil packo... in upal, da bo sodnik videl ta pravo packo, ko se bo spustil dol. Ni bilo tako točno. Takrat je bil Tedi sicer boljši, ampak na tisti tekmi pač ni naredil tistega giba in se je štela višina. Potem je bila še Vipavska Bela, tam mi ni šlo tako dobro... Uspelo pa mi je tudi v Bohinju, na državnem tekmovanju, tako da sem bil v letih 1988 in 1989 državni prvak. Vzdušje takrat je bilo zelo prijateljsko, tekmovalo pa se je vseeno na polno, resno, s pripravami, treningi, počitki pred tekmo. Tudi kar velik pritisk je bil, če si vodil po kvalifikacijah. Bili smo živčni in veliko smo se okrog tega presmejali v conah s Tedijem, Lukičem in kasneje z Aljotom (Gromom op.p.). Podoben občutek sproščene tekme sem imel dosti kasneje na tekmi lednega pokala 2004.

Smo kar veliko hodili eno obdobje. Rezultati so bili po navadi okrog 20. mesta, a se je dogajalo marsikaj. S kombijem smo se peljali v Leeds, »našutani« kot živali, ko pa sem šel na steno, sem imel pa noge visoko nekako kot streha od avta in mi je spodrsnilo ter sem se zvrnil, čeprav sem bil odlično pripravljen. Še prej je bil tudi Grenoble, leta 1987, nekakšno neuradno svetovno prvenstvo na umetni steni. Šla sva s Tedijem in bila kar dobra, tam 11., 12. Tam sem prvič prijel umeten grif. Prišla sva v izolacijsko cono in je bila tam stenca z umetnimi grifi Pyramide. Takrat si bil od jutra do večera v coni, saj je vsak posebej prišel pod smer in imel 6 minut za ogled, to se je vleklo. Takrat sem tudi dobil en grif, je bil še brez glazure, samo nekakšna plastika. Potem smo to začeli delati tudi pri nas. V garaži sem imel prvo stenco, 2 metra široko iverko in okrog 3,5 metre višine. Bila je previsna in smo vanjo izrezali luknje, ker še nismo imeli grifov. Potem smo pa videli, da lahko od zadaj pribijemo les in naredimo bolj prave luknje, potem smo pa dodajali še letvice in počasi še kakšne grife. So pa bili čisto neergonomski in ostri, šele na koncu premazani. Takrat ni bilo dobrih umetnih sten, tudi materiala ni bilo za to. Ko smo imeli priprave, so bile smeri relativno banalne in je bilo bolje iti nekaj sajtat za par dni, lažje je bilo iti iz tega na tekme. Veliko pa smo trenirali na deskah in woody-jih. Še posebej, ko sem si na tekmi v Ajdovščini zdrobil gleženj, ko sem priletel v rob strehe, sem veliko tako sistematično treniral, minutne cikluse in take stvari. Tudi smeri na tekmah so bile drugačne, bolj po grifih, več je bilo plate, ni bilo še toliko volumnov. Včasih je bila v smereh višina zelo pomemben faktor, če si bil premajhen, je bilo kar težko. Metka Lukančič je imela velikokrat probleme, dokler ni začela bolj dinamično plezati. Ampak smeri niso bile primerljive. Če bi dal zdaj v plezalni center povprečno smer iz tistega časa, bi me »nabrcali « ven. Smeri niso bile tekoče, ergonomske, v stropu pa so bili po navadi dobri grifi in si malo telovadil.

To so bili še časi, ko si se z avtobusom peljal v Črni Kal ali Osp. V petek popoldne si odpotoval in prišel v nedeljo nazaj domov, spal pa si po navadi pod steno. Nič ni bilo blizu doma... Videli pa smo, da se v tujini pleza tudi po malih »kucljih«. Tako smo tudi mi našli skale in jih navrtali na roke, na Petzlovo kronico, kolikor je zdržala. Potem pa Triglav vložek, navaden vijak, ploščico pa ti je naredil nekdo na planinskem društvu. Zdaj, ko smo tisto prevrtavali, je šlo v smer po 8 svedrov, kjer jih je bilo prej 5. Takrat si šel vedno z nogami pol metra nad sveder.... saj ni bilo denarja za opremo. Prvič sem vrtal na Zelencu pri Izlakah in pa neko lokalno alpinistično vadbišče, ampak tisto je bilo preveč krušljivo. Prvo mašino, Bosch, sem dobil leta 1989. Kupil sem jo v Trstu, od Arcija Vernerina, lokalne legende. Kotečnik smo sicer odkrili že prej, ko smo šli od Kače čez celo plezališče, a ni bilo še nobenih svedrov. Bile so smeri in le sem in tja kakšen svederček, klin ali prusik od Frančka (Kneza op.p.) in Binča (Simoniča op.p.), ampak onadva sta splezala kar čez in okrog drevesa dol. Bil je kakšen klin ali sveder 8 m visoko, ostalo pa kar na »filing« in mogoče prusik. Po poškodbi sem potem začel vrtati Kotečnik, sektor Luska. Takrat mogoče komu ni bilo všeč, da nismo ohranjali tega karakterja smeri, da bi bolj zatikali na trad. Ampak za to, za jebice, bi rabil dobro skalo, da ni vsak vikend par mrtvih. Je pa že boljša varnost, kot pa da prijatelja neseš dol z zlomljeno hrbtenico... tako da smo šli tisto prevrtavati.

Jaz sem to delal, ker sem vedel, da bomo tako imeli kje plezati. Pa ker sem imel to rad. Vsak, ki je kdaj našel in naredil smer, imel ta izziv, bo vedel, o čem govorim. Res lepo je najti linijo, jo navrtati in zategniti. Je lep občutek. Če pa smeri sploh ni, se pa to tudi skozi nujo zgodi. Želel sem tudi, da v domačem kraju ustvarim neko plezalsko komuno, kar se potem tudi je. Lahko bi šel danes v Francijo in srečal človeka, ki je v zasavskih plezališčih začel plezati, pa ga je od tam odpeljalo po svetu. Ampak za to je treba urediti vsa področja, narediti ume-tne stene in plezališča, imeti tečaje. V Zasavju je bil samo tisti Zelenc, pa tisto alpinistično vadišče, začenjal se je Kotečnik. Ampak videl pa sem stene... Saj skala ne bo tako kvalitetna, smeri ne tako dolge, ampak so pa na lepem koncu. Če se potrudiš, kot se ravno zdajle trudimo Pod Škalo, bo na koncu, ko je vse urejeno, nastala smer, ki jo je luštno plezati in ki ostane za vse.

Zanimivo, da si uporabil to besedo. Prva smer v Renkah ima ravno ime Vizija, ker je bilo tam kar strašljivo začeti. Zdaj jih je pa skupaj več kot 60. Je bilo treba iti korak za korakom. Res je, da imaš plezalne občutke v določeni smeri, ampak lepo ti je pa tudi samo biti tam, je mir, tišina. Si z ljudmi, s katerimi ti je fajn, na lepem kraju, pa se ti ni treba za to daleč vozit... lahko greš delat to tudi popoldne. Če bomo izkoristili, kar je mogoče v Zasavju, se bo nekoč res fino usesti v Trbovljah na kavo in vzeti v roke vodniček desetih dobro urejenih plezališč. To mi veliko pomeni. Pa tudi na občini so prepoznali ta trud. Dobili smo priznanje občine Trbovje, tudi v Hrastniku se župan trudi. Iz Zagorja so nas klicali, da je neka stena ob cesti, če bi se dalo kaj narediti. Tako da smo vrisali nekaj na zemljevid, tudi v plezanju.

Približno 500 svojih... prevrtal sem jih pa tudi veliko, koliko, pa ne bi vedel. Sem sodeloval na črnokalskih akcijah, v Kotečniku smo šli pa kar od leve na desno. »Best Of« lahko naredim za nazaj, predvsem po reakcijah drugih... Na hitro: Rock’n’roll, Corto, Guernica, Umazana igra, Levitacija.

Če se veliko s tem ukvarjaš, dobiš tudi občutek že, ko si pod skalo. Velikokrat je tudi kakšna dilema, na primer, kako na gosto narediti smeri, da ne bi povzročale problemov. Škoda je, da ne bi izkoristili vsakega dela skale, še posebej, če je ta majhna. Vsakič, ko delam smer, tudi pazim levo in desno, da prihranim možnosti za ostale smeri. Linija svedrov ti mora takoj dati jasen problem, ne pa, da so razmetani, da ne veš, kam. Linja ti da prvo, mehansko informacijo o poteku smeri. Potem šele gledaš smer vsebinsko. Potem ni pomembno, ali vpenjaš z leve ali z desne. Najbolj bi bilo logično, da je, kamorkoli greš od smeri, vse težje, tisti pas bi moral biti zagotovljen... ampak ne moreš vedno tako narediti. Kjerkoli začne plezalca navijati, začne gledati levo in desno, kam bi lahko šel, pobegnil. Jaz pravim: če si na belih grifih, pa je nad tabo sveder od druge smeri in pod tabo sveder od druge smeri, takrat si verjetno narobe.... Dilema, ali lahko primeš ta ali oni grif, ali smeš stopiti sem ali tja, pa je nastala zaradi vrednotenja, ki ga za rezultat prinašamo v skalo, kar pa ni najbolj smiselna zadeva. Če gredo vsi narobe, kot si si zamislil, potem si kot avtor kiksnil. Če pa sem in tja kdo »sklizne«, pa ni tako narobe. V skali se pač ne pleza za tovrsten rezultat, tudi če je kak plus več ali manj, glede na to, kje greš. Skala ni primeren prostor za take polemike. Seveda pa morajo biti smeri logične, speljane po linijah, ki ti jih skala nudi.

Sedim doma in mi nekdo pošlje dobro fotko... to se mi je zgodilo recimo za Velo Stinivo. Čeprav se pogosto ne vidi dobro in sem že velikokrat nekam lazil, kjer se je zdelo da bo, pa potem ni bilo to to. Je bilo spodaj strmo, ali pa podstavek s 15 m krša. Lahko greš tudi sam na obhod, v jesenskem času, ko listje izgine in greš v razne doline, kamor še nisi nikoli šel. In iščeš.... Potem najdeš skalo. Tisto proceduro bom izpustil, kaj se je vse treba zmeniti, da sploh lahko začneš. Potem celo steno preverim, če je manjša, tudi že vnaprej predvidim linije in začnem kar iz leve na desno. Za vrtanje se spustim z vrha, če se da. Pri nas je to bolj vprašanje praktičnosti in kvalitete skale, previsa. Od spodaj se kvečjemu vrta še v hribih, tam je to bolj cenjeno in ta proces je tam velik del celotne igre, da rineš z mašino 5 m v neznano. No, v plezališču grem z vrha z malimi svedrovčki in takoj, ko sem čez rob, naredim prvo pozicijo in že sledi prva faza čiščenja. Pozicija je majhen, kratek, 60 mm svedrovček s ploščico. Če je previsna smer, si naredim tudi po 4-5 teh pozicij, da sem ob steni. Posebej je težko delati previsno diagonalo, sploh če je skala malo slabša. V prvi fazi imam s sabo tudi pajser, da gre ven vse, kar bi mi bilo nad glavo nevarno. Potem sledijo grobo čiščenje, zemeljska dela in osnovni potek smeri. Linija svedrovcev mora biti čim bolj tekoča, da se ne lomi. Gledam tudi levo in desno, kje bi šle še druge smeri. Velikokrat je treba vsaj zemljo skopati stran ali pa še kaj več, razen če je res dobra skala. Pri tem za čiščenje veliko uporabljam kar cepin. Treba je odstraniti vse evidentne bloke. To lahko kar dolgo traja. Tudi če je kakšen sumljiv, da sicer izgleda trden, naredim z močno palico vzvod in če se čisto malo zatrese, bo čez 10 zim lahko šel komu na glavo in potem se včasih tudi 1 uro matram, da ga odstranim.

Potem grem čez grife. Ko dam smer iz roke, mi mora biti prijetna, kot bo vsakemu. Če se nič ne odlomi in je skala ostra, kot na primer granit, je to seveda del igre, sploh na bolderjih. Ampak vem, kako je, če pustiš tak grif, da ti prste razreže. Saj bo čez leta zlizan, ampak bo še vedno oster. V skali, katero prej celo popraskaš, olupiš stran slabe grife, na koncu pa ostane kakšen oster grif, ki ni tako prijeten kot v kakšni Franciji, jih malo popravim s šmirgl papirjem in kladivčkom. Se pa poskušam maksimalno izogibati temu, da bi smer priredil ali ji spreminjal zahtevnost. Naj bo naravno, kot je.

Ja, če najdeš za hišo nek kamnolom, pa je na 10 metrih čez celo steno 2-metrski pas, ki so ga tako odrezali, da ni nobenih grifov... se mi zdi pa čisto OK narediti umeten grif. Sem bil tudi v tem obdobju, ko smo grife še klesali. Zdaj sem načeloma proti, ker je to »umor nemogočega «. Posegaš v tisto, kar se ohranja za naslednje generacije. Pa tudi plezarija se zbanalizira. /p>

Kaj pa na primer 6b z 8c detajlom?

Če bi bila 20-metrska položna 6b, vmes je pa en meter 8c, bi to jaz poenotil z enim lepim nalepljenim grifkom, da jo lahko uporabijo vsi, še vedno pa lahko tisti boljši splezajo tudi brez njega. Niso pa stvari tako črno-bele. Kdor pravi, da nikoli ne bo nič spremenil, še ni naredil smeri. Sicer je odvisno od kvalitete skale in boljša kot je, manj jo boš popravljal. Ampak če skalo rešuješ od mrtvega in zmečeš dol cele plasti lusk, na koncu se pa en rob premalo odlomi, da bi ga bilo v 5b-ju čudno držati, ga pač malo popraviš. V slabi skali, lahkih smereh so te stvari drugačne.

Ko imam grife pripravljene, vzamem tejp, ki se lepo vidi, plezam in si označim, kje bodo svedri. Potem prosim ljudi, da poskusijo še oni, potem pa argumentiramo in razpravljamo, zakaj imam zmeraj jaz prav, haha. Ampak ne bi dal smeri iz roke, ki jo bo šlo 10 ljudi, pa bo 8 nezadovoljnih, sploh zaradi svedrov - sem jih tudi že prestavljal. Tudi na višino je treba paziti, če si bolj velik, da ne delaš samo zase. Zdaj sem se tudi navadil, da kadar sem v dilemi manj ali več, dam raje več ... mislim, da prihajajo vse bolj generacije, ki se v PCL- -ju varujejo na pol metra in imajo večjo potrebo po varnosti. Obstaja več nivojev, kako vrtaš smer. Eno je povprečno plezališče, za povprečno raslega odraslega. Potem imaš pa nekaj v stilu Vranskega, kjer je že bolj na gosto, kot začetniški sektorji v Franciji. Potem je pa še vrtanje za otroke. Že zelo majhni otroci plezajo tudi 6b, 6c, pa velikokrat smeri zanje niso dobro opremljene. Potem je pa tu še osebni stil. Včasih bi lahko rekel, da so moje smeri bolj »šarf«. Ne smeš pa vrtati smeri samo zase. Treba se je zavedati, da bodo to ljudje uporabljali... saj jim vendar želiš narediti prijetno nedeljo. In lažje kot so smeri, bolj skrbno morajo biti pripravljene. Tisti, ki plezajo lažje, so bolj občutljivi. Pa še smeri so položnejše in morajo biti zato še bolj lepo navrtane. Škoda je, da se vrtalci velikokrat ne potrudijo ravno v takih »lahkih« smereh. Ampak težko je narediti pravila, to je v domeni vsakega opremljevalca. Veliko premislekov je, ko se dela smer. Treba je imeti posluh za plezanje in to, kako bo izgledal vzpon.

Svedri so del smeri, ampak morajo čim manj motiti. Banalno gledano soler pleza lažje, kot če je treba še vpenjati. Ne sme se preveč prekinjati plezanja, treba je vpenjati iz dobrih pozicij. Seveda pa mora biti smer športno varna. Ko sem plezal na Hvaru na Sveti Nedelji, ima Miro matematično navrtane smeri kot z rasterjem. Velikokrat ne rabiš svedra, pa ga moraš vpeti, ko ga rabiš, ga pa ni. Seveda pa ni dobro, če gre kdo v 7a na pogled, pa ga je strah pasti, čeprav so svedri čisto lepo navrtani. Takrat problem izhaja iz človeka. Ljudje se prevečkrat pritožujejo, da smeri niso dobro zvrtane, a se samo niso navadili padati. Ta argument ne zdrži, tako na gosto se načeloma ne vrta. Na začetku nisem toliko razmišljal o svedrih. Zdaj, kot opremljevalec, pa vidim te stvari, vidim, kje je bilo vloženega več truda. Takoj me zanima, kako je nekaj navrtano... grem plezat in razmišljam, zakaj je pa ta sveder tukaj, ali pa: Glej, kako je fajn navrtano. In če to intenzivno spremljaš in se še sam preizkusiš, se tudi kaj naučiš. Pa ljubiti se ti mora. En dan v tednu za delo je treba zamenjati za plezalni dan, drugače ne gre.

Ja, za tem stojim. Grda smer je tista, kjer ti lahko kaj na glavo pade, ki se drobi, je v njej zelenjava, blato, prah. Jaz take stvari očistim, zabetoniram, oplevem. Če pa je kje kakšen nenavaden gib, ali pa manjka stopov, mi pa ni logično, da ljudem ni všeč. Čudne smeri naj bi bile izziv. Dobro je, da ima plezališče par čudnih zadev. Uganka je malo bolj zapletena, ampak, saj prideš z namenom reševat uganke. Sploh če tipsko odstopajo od ostalih – pri nas so redki kamini, prave poči, pravilni prehodi čez strop. Če dobiš kje tak biserček... hvala bogu, da je. Da obstaja še kaj drugega. Ljudem pa ga je malo težje splezati in jim potem ni všeč. Meni je super, da sajtaš smer in se moraš res potruditi, da samo prideš čez, pa niti ne veš, kako, ampak ti uspe. Nekdo, ki je splezal cel kup 6a-jev, pa pride v kakšnega novega, ki ga trikrat sname, in mu zato ne bo všeč, pa veliko zamuja.

To je problem in to je tisto, kar bi morali razgrajevati vsi inštruktorji. Kdorkoli uvaja kogarkoli v plezalni šport, je njegova naloga, da predstavi, kako klin pride v skalo. Otroci na plezalnem taboru ne smejo misliti, da klini rastejo kot gobe iz skale. Ne smejo se pogovarjati samo o številkah v plezališču, ampak tudi o tem, kaj in kdo jim omogoča to početje. Tisti, ki to delamo, ne bom rekel, da smo spregledani, saj počnemo tudi druge stvari v življenju. Ampak to področje je bilo skozi desetletja sistemsko spregledano, da bi bilo stimulirano po enakem principu, kot je bilo postavljanje smeri za tekme ali pa inštruktaža na tečajih. Imel sem zanimivo izkušnjo na Vranskem, nekaj let po tem, ko je bilo narejeno. Pa sta dva kar tam pobrala od mulcev denar... in sta rekla, še dvakrat tole ponovimo, pa je to šiht. Da bi vstopnino pobirali v plezališče, bi bil pa velik greh, velik korak nazaj. Tudi za Mira, Slovaka na Veliki Nedelji, bi morali po mizi udariti in ga postaviti pred dejstvo, da se to ne dela. Ampak tam bi morala kaj refundirati Hrvaška planinska zveza in pričakovati enak odnos, kot je povsod po svetu. Etično je, da se sme plezati po celem svetu zastonj, denar pa prinesemo posredno, preko kampov, gostiln in podobno.

Saj se zavedajo vsi, kaj plezališča so, ko gredo v plezalni center... je bolj razumljivo, da je bilo tisto treba postaviti. V naravi je manj dela, ampak gre pa vseeno za urejeno plezališče, ki nekaj nudi. Ne samo užitek plezalcem, ampak tudi zaslužek tistim, ki jih tja vozijo. Vsi tisti, ki to infrastrukturo uporabljajo za služenje, bi morali biti licencirani in prispevati v sklad, da se zadeve vodi sistemsko, obnavlja, menja štante in podobno. Imamo pa mi glede na svet to še precej dobro urejeno. Marsikje je slabše, pa tudi nastane veliko smeri. /p>

O opremljevalcih se bolj govori, ko pride do kakšnih problemov, kot nazadnje pri vrtanju Betke Galičič v Predloki, čeprav brez nje ne bi bilo polovice slovenskih smeri. Vsak Slovenec je gotovo že splezal kakšno njeno smer in bi ji moral biti kvečjemu hvaležen.

Tukaj ji moram absolutno stopiti v bran. Ona je naredila okrog 800 smeri... in bolje, da je sploh ne bi poznali, kot pa da jo samo po incidentu. Bila je tudi izjemno skrbna za tehnične stvari, izdajanje klinov, robe.... Dejansko klobuk dol za njen opus. Tudi, kot mi je ona razložila, je do tega incidenta prišlo po nesreči, na starih zemljevidih je bila ta zadeva še nesporna. Ampak plezalci smo načeloma za DOPPS in ostale lahek plen za odmevne uspehe, ker smo dezorganizirani. Vedno se le nekaj meniš z domačini, vse na pol. Uradni postopki so pa precej težavni, ne veš, kako in kaj, treba se je ukvarjati s kupi papirjev. Bi rabil še tajnico in pravnika. Za razvoj športa, da bi pričakovali in zahtevali standarde, kako plezališče izgleda, bi bilo dobro to tudi zakonsko urediti in ustrezno izobraziti opremljevalce. Z leti bo šlo tako ali tako bolj za vzdrževalce plezališč, ko se bodo skale napolnile. Morali bi tudi preverjati delo drug drugega, si pomagati, poenotiti standarde, imeti zbor opremljevalcev. Lahko bi delali bolting weekende in podobno.

Odnos povprečnega uporabnika, vsaj pri nas, je takšen, da se lahko zgodi, da so poti povsem zaraščene, pa so bile, ko je plezališče nastalo, lepe. Da so štanti zguljeni, pa se jih ne zamenja, ker se pričakuje, da jih bo zamenjal, kdor jih je naredil. Na otvoritev plezališča pride 20 ljudi, pa vsak vikend po 5 - 10. Ko pa skličeš delovno akcijo, jih pride pa par. Vsak ima takrat nekaj... To je naše, ko imam koristi, ko imam delo, se ga pa ognem... Ampak to je vse stvar vzgoje. Dober klub skrbi za zavedanje pomena lokalnega plezališča, urejenosti. Marsikje se to lepo dogaja. Na primer, meni blizu je Armeško, ki je izjemno lepo urejeno. Tudi za novo steno Pod Škalo v Hrastniku je bilo par delovnih akcij, 6 kontejnerjev svinjarije smo odpeljali izpod stene, preden smo sploh začeli delati. Velikokrat se stopi skupaj, koliko časa pa drži vnema, je pa drugo vprašanje. Plezalci bi morali biti vzgojeni tako, da se ne smejo izmakniti in pomagajo skrbeti za stene.

Moral bi biti govor tudi o tem, posebej, kako ravnamo v natrpanem plezališču, kako narediti fair play za vse vpletene. Vsi bi radi imeli lep dan, vsi smo zato tam. Saj, kdor je zgodaj vstal in prišel prvi, bo tudi prvi plezal, ampak ni pa fajn, da prideš točno zaradi ene smeri, pa ne boš prišel niti na vrsto, ker si je nekdo zadal prevelik zalogaj in binglja v njej cel dan. Če je več ljudi, je potreben korekten odnos do vseh uporabnikov. Tam smo vsi enaki. Če nastane plezališče, ki ima vso infrastrukturo, parkirišče, urejene poti, če so smeri ustrezno pripravljene, ni bojazni, tudi če ima tako plezališče veliko obiskovalcev. Število plezalcev narašča v vseh smereh. Tista lepa stvar, ki smo jo mi 20 let nazaj razumeli in z vrtanjem skušali dati drugemu, se je prijela. Jaz bi rad vsako leto v vsaki svoji smeri zamenjal štant, če bi ljudje imeli to stvar tako radi. Ostalo pa je v veliki meri stvar vzgoje. Morali bi se pogovarjati o tem, kaj pomeni plezališče, kakšna vrednost je, kako ga lahko zaserjemo, kaj pomeni se kregat z nekom, ki mu prideš v goste in da mu ni lepo zaparkirati avto in ga potem še nadreti... Sploh hitri tečaji, ki poskrbijo samo za varnost in ne dajo dovolj odnosa do športa, bi se morali spremeniti. Poudariti je treba, da smo vsi v istem čolnu in več kot jih bo še prišlo vanj, ki ne vedo, kako se obnašati, slabše bo šlo za vse, potonili bomo.

To ni čisto res, jaz dam rdečo mašnjico noter. Velikokrat jo dam tudi takrat, ko je še kak blok na vrhu ali ko smer še ni urejena. Ko je smer pripravljena, si pa dam ta izziv v plezališču, če vem, da jo lahko splezam. Če mi je kaj pretežko, pa naj pleza, kdor hoče. Nekaj izzivov pa je tudi dolgoletnih. Na splošno ni pravila, kako dolgo je smer zaprta. Če se je nekdo medtem, ko ima projekt, zaradi življenjskih zgodb oddaljil od plezarije, in se za to ve, bi jaz počakal, da se vrne. Kdor bi rad svoje mojstrstvo pokazal v točno tisti smeri, ki jo je pripravil nekdo drug, ima vedno možnost narediti svojo smer, svojo zgodbo. Skale je dovolj. Jaz lahko gledam tudi projekt 5c. Spoštujem človeka, ki si je vzel čas, očistil smer in zavrtal, in ga bom počakal. Naj dokonča to zgodbo. Kdorkoli je komurkoli kdaj ukradel smer, bi bilo bolje, da bi raje svojo naredil, vedno je bilo dovolj prostora za to. Bi pa bil problem, če bi nekdo navrtal 10 linij v sektorju in nobene ne bi splezal.

Se za boljšo smer bolj potrudiš? Ja, se. Imam pa tudi blokec, kamor pišem razne prebliske, ki bi bili fajn imena za smeri. Včasih sta smer in ime močno povezana, včasih pa samo posredno. Do zgodbe, ki ti več pomeni, imaš močnejši odnos, kako jo boš imenoval. Za stvari, ki ti niso velik izziv, ki so hitro narejene, od leve na desno, pa imena niso tako povezana s tvojim doživljanjem. Za tiste, ki so nastajale dlje, se pa lahko spomniš, zakaj si dal tako ime, kako je nastala ...

Corto: Corto je bil maček, ki ga je imela Metka Lukančič, poimenovala pa sva ga Corto zaradi Roberta Cortijo-ja, francoskega plezalca, ki je tehnično zelo lepo plezal. To je bil legendarni tekmovalec, je bil tudi v Mišji.

Rocknroll: To sem se šel s Hišo, oziroma, se ga gremo že 25 let. To igram, poslušam in živim. Pa Roc’n’wall je bila neka revija. To je ime, ki mene najbolje opiše.

Eagles: Je smer Boruta Kavzarja, on jo je zvrtal in mi jo je odstopil. Eagles je pa bend, ki sem ga veliko poslušal in tudi trikrat videl.

Triad: Je ena pesem in tudi skupina, v kateri igram še z dvema puncama, letos smo izdali CD... ampak to je zdaj. Drugače je pa to zelo lepa pesem Davida Crosbya o zanimivi ideji, utopičnem projektu, ki je zrastel v glavah hipijev v 60-ih letih, da bi poskusili trije... živeti skupaj.

Levitacija: Iskal sem neko malo bolj pomensko ime za smer, v zvezi z lebdenjem v plezariji, kar bi bilo zelo fajn. Tisto sem zvrtal še na roke.

CSN: Crosby, Stills, Nash and Young. Veliko njihove glasbe sem preposlušal, njihove komade smo igrali tudi s Hišo, bil sem na njihovih koncertih.

Umazana igra: Ta zgodba je pa klasična umazana igra. Ni šlo za ukradeno smer v celoti, ampak je na zame neustrezen način nastala nova smer, Nostalgija dolgih senc, ki je štiri petine šla po mojem projektu, potem je šla pa vstran z nekim flikanjem in črto. Jaz takrat za svojo smer še nisem bil pripravljen, sem pa veliko treniral, da sem jo realiziral. Tako da me je tisto takrat kar malo prizadelo.

Guernica: Tudi eno lepo ime. Ta slika je res presunljiva, kako je Picasso upodobil grozo bombardiranja. Lepa slika in lepa smer. Takrat smo v Kačo od kmetije vlekli še agregat, da sem jo navrtal.

Impulz: Tega se pa ne spomnim dobro. Je bilo tako impulzivno... tudi smer je konkretna, krajša, da paše tako ime.

Všeč mi je ime Tvrđava Klis na Markezini gredi, kjer je zraven ta trdnjava in jo tako na en način osvojiš. Pa Genom - ravno takrat so začeli raziskovati človeka po tej plati, pa sem dal to ime smeri na Hvaru. Pa Defibrilator v novi steni Pod Škalo. Ali pa Pope on trial v Kompanju. Veliko jih je...

Tega je pri nas v Zasavju že kar dosti, načeloma pa premalo. Ko sem spoznal drytooling in led preko Erika Švaba, mi je bilo takoj všeč. Malo sem povohal tudi slapove in kakšen mix, ampak nisem nek hud alpinist, rad imam varne smeri. Gibalno pa zadeva skoraj nič po občutku ne odstopa od plezarije. Še posebej plate so zanimiva stvar, previsi pa so itak brutalna moč, lahko bi bruhnil vmes, tako te navije. Ne bi si mislil, da je tako zanimivo, da se toliko dogaja v steni pri tem plezanju. Kakšna sobota pozimi je lahko tudi popolnoma prijetna v drytoolišču, vse je isto kot v plezališču. Seveda pa to rabi svoj poligon. Ko sem videl praske v plezališčih, sem takoj napisal članek »Praske in rane«. To je treba ustaviti in raje narediti neko novo plezališče. Tako smo našli eno plezališče, ki je bilo preveč severno, zaraščeno z mahom, da bi bilo športno ... za drytool je pa idealno. Tekmuje se tudi že v svetovnem pokalu, saj imamo Svoljška, ki je car.

Mislim, da ni modna muha, posebej zaradi povezave z alpinizmom. Drytoolišča so relativno dobro obiskana s strani alpinistov, ki se pripravljajo, da lahko potem delajo tekoče vzpone v hribih. Seveda, če bi kakšnega Ondro dal na cepine, ga ne spraviš dol, dokler ni M20 ... je pa tudi težko najti tako luknjo, da bi bile tako visoke ocene. Ampak drytool, mix in podobno se bo gotovo še razvil, sploh v tekmovalno smer. V zimskem času je zelo atraktiven. Je in bo šport, pa tudi potenciala je še precej, tako v dolžini kot atraktivnosti.

Tudi ta Helmcken falls je izjemna zadeva, a se redko zgodi. Enkrat sem rekel, da so WI ocene za tiste smeri, ko so šli iz WI7 na WI12... da je bil to trik z ocenami. Ampak dejansko bi bilo bolj pošteno reči, da je to ledna smer na svedrovce. Vsak, ki je plezal WI5 ali WI6, bo rekel, da so oni vesoljci. Saj fizično so, ampak nevarno pa ni tako. To bi moralo biti razvidno z nekimi drugačnimi ocenami. Tudi če vzamemo slovenski vodnik za mixe, ne veš, kaj boš dobil. Ko vidiš M7, te lahko čaka moja športna smer, zvrtana s sodobnimi inox svedri, lahko pa dobiš smer za 1 jebo, 2 frenda in 1 šrauf. Nimamo sistema kot Angleži, tistega E, ki te opozori in pove tudi psihično zahtevnost.

Če se malo pošalim, sem eden redkih, ki je diplomiral iz ocenjevanja. Z Metko Lukančič sva naredila diplomo o ocenjevanju plezalnih vzponov. Tam sem se precej poglobil v ocene, kako so v bistvu težko merljive, z veliko osebnih občutkov, primerjavami, pa vse do ego faktorja, ki gre tako daleč, da na primer želiš samo nekoga premagati in podobno.

Ni treba bežati od ocen. To je osebni napredek, ki je relativno merljiv. Če ti kdo reče, da je zlezel 8b, ti veš, kako se je njegova življenjska pot odvijala, kako globoko je šel v plezarijo. Za nekoga, ki se je ustavil pri 5b, točno veš, kaj se z njim ni zgodilo, česa ni doživel. Tu so faze od 5a do 8b, kako globoko moraš v šport, kako se moraš predati, kaj moraš razumeti, koliko moraš znati. Če koga vprašaš, koliko pleza, vsaj veš, če gresta lahko skupaj v nek sektor, oziroma, kdo bo koga varoval. Gre pa to lahko tudi predaleč. Ampak to imamo deloma v sebi vsi, vsi iščemo »soft« smeri za svoj najtežji vzpon. S tem ni nič narobe. Morali bi imeti distanco predvsem pred prepiri. Na vse skupaj je treba gledati nivojsko, da rečeš, da plezaš 7b, če si jih zlezel par, če ne, pa rečeš, zlezel sem eno 7b in par 7a-jev. Tako, da te sogovornik razume. Ampak ni pa se treba prepirati, na to sem bolj alergičen. Plezarija je prijetna stvar med ljudmi, slaba volja zaradi ocen tu ni na mestu. Vsak pač pove, kako se mu zdi. Imamo pa pri nas tudi super mehanizem za usklajevanje ocen, na www.plezanje.net.

Takrat, ko sem o tem razmišljal, sem vodil kar nekaj tečajev in so se pojavljala vsakič ista vprašanja, pa sem rekel, da bom te zadeve zapisal. Tudi, ko sem razmišljal o tem, kaj se dogaja s tečajniki, ki zapustijo tečaj in ne ostanejo v stiku s komerkoli, ki bi jim pomagal ... se malo izgubijo in začnejo utrjevati napake. Točno ta segment še ni bil pokrit. So knjige za naprednejši nivo, za tako začetno knjigico pa je prostor še bil. Načrtno sem se ognil bolj tehničnim zgodbam, ki se skozi čas spreminjajo. V njej je tisti minimum, ki ti omogoča temelje. Nisem niti razmišljal, da bi jo širil.

Zdaj se včasih že celo intenzivno učim padati in odpravljam tudi strah pred padci. Pa tudi tistim, ki plezajo 6a, se že zgodi, da »vse vedo«, ko v kakem plezališču nimajo več kaj splezati. Je pa tako, da že samo, če tip skale zamenjaš, greš na primer v granit, je spet treba delati. Deloma moraš tudi ves čas obnavljati znanje in tako naprej. Mogoče so le od okrog 7c stvari malo bolj fizične. Čeprav vseeno prideš tudi v situacije, ko moraš narediti nekaj novega, ali pa bolj dinamično. Seveda se celo življenje učiš plezati.

Pri samem pouku uporabljajo dosti plezanja, a ne po plezalni steni, ampak bolj ripstole in take stvari. Imamo visoko steno v dvorani, pa se ne uporablja, ker je tam to tehnično težko izvedljivo. Bi rabil pomočnika. Mini stenco bomo pa mogoče dobili. Je pa druga stvar, ki jo vidim pri svojem delu, in tudi velik problem, posebej za starše, koliko se inštruktorji sploh seznanijo s tem, da taki otroci obstajajo in kaj z njimi početi. Kako bo starš dal takega otroka v plezarijo, da bo varen, da ne bo odpadel zaradi neznanja inštruktorja. Želim si, da bi plezanje bil tak šport, kamor bi lahko dal tudi otroka s posebnimi potrebami.

Včasih je bilo tako, da če smo imeli špil v soboto, sem bil »out« v soboto in še v nedeljo. Mi je prišlo kar prav, da nismo bili bend, ki špila vsak vikend. Je pa dobro, da imaš poleg službe in poleg plezanja še kaj, da imaš en odmik od tega, da zamenjaš polje razmišljanja. Muzka je za to zmeraj fajn. V Hiši igra tudi bratec kot avtor in tekstopisec, jaz pa sem bolj izvajalec. Ampak igram zelo rad, kitaro imam zmeraj s sabo. Obe stvari sta zelo lepi in bogati. Tudi z glasbo smo se precej trudili, da smo prišli globoko, imamo 10 plošč zunaj, že samo, če se dobimo in zaigramo, je super občutek. Zelo bi bil okrnjen in veliko bi mi manjkalo, če ne bi špilal v bendu.